FAQ (Pogosto zastavljena vprašanja)

Splošno velja, da ni starostne omejitve. Vseeno pa je pri nepolnoletnih osebah potrebna privolitev staršev ali skrbnikov. Z zdravstvenega stališča poznamo nekaj omejitev in priporočil. Presaditev srca je na primer uspešnejša, če je organ odvzet od osebe, mlajše od 60 let. Vsekakor pa se upošteva tudi zdravstveno stanje darovalca. Če je darovalec v odlični kondiciji in zdrav, se lahko njegove organe odvzame, tudi če je starejši od priporočljivih let. Tudi posamezniki v svojih 70-ih in 80-ih letih lahko uspešno darujejo svoje organe, vključno z jetri in ledvicami, ter s tem rešujejo življenja drugih.

Darovanje organov lahko reši ali izboljša življenje mnogim. En darovalec lahko s svojimi organi reši do osem življenj. In kar je še bolj osupljivo, en darovalec roženice in tkiv lahko izboljša kakovost življenja več kot 50 ljudem. Daruje se lahko sledeče organe: srce, pljuča, jetra, ledvice, tanko črevo in trebušna slinavka ter sledeča tkiva: roženica, beločnica, srčne zaklopke in krvne žile, kostno tkivo, vključno s kitami in hrustanci.

Če želi oseba darovati organe ali tkiva v času življenja, lahko daruje kri, saj vselej obstaja velika potreba po darovani krvi. Moški jo lahko daruje vsake tri mesece, ženska pa vsake štiri mesece. Daruje se lahko tudi kostni mozeg, del jeter, pljučno krilo ali ledvica. Običajno takšen tip darovanja ostane v družinskem krogu. Obstaja pa tudi altruističen način darovanja nepoznanemu prejemniku.

Pri dodeljevanju organov za presaditev moramo upoštevati številne dejavnike, kot so:

• podobnosti med darovalčevimi in prejemnikovimi tkivi
• stanje prejemnikove bolezni
• prejemnikova starost
• čas na čakalni listi
• geografska razdalja.

Ne. Možgansko smrt razglasi posebna komisija, ki jo običajno sestavljajo trije zdravniki, ki opravijo različne klinične teste v določenem časovnem razmiku. Če zdravniki menijo, da je nastopila možganska smrt, se izvedejo še nadaljnje instrumentalne preiskave, ki dokončno potrdijo nepovratnost izgube možganske funkcije.

Možganska smrt nastopi kot rezultat hudih možganskih poškodb, ki jih lahko povzročijo možganske krvavitve ali druge poškodbe možganov. Zaustavi se dotok krvi, ki v možgane prinaša kisik in hranila, zato možgani ne morejo več delovati. Za razliko od srca možganov ni več mogoče oživiti.

V primeru kome pa se v določeni meri možganska funkcija ohrani. Okrevanje bolnika je možno, vendar je odvisno od samega stanja, medtem ko v primeru možganske smrti rešitve žal ni.

1. Prepoznavanje bolnika z možno možgansko smrtjo.
2. Natančen pregled bolnikovih možganskih funkcij z mnogimi predpisanimi kliničnimi testi in diagnostičnimi metodami.
3. V primeru, da se možganska smrt potrdi, se preveri, ali je bolnik v registru darovalcev ali nedarovalcev. Nato se vzpostavi stik z bolnikovo družino.
4. Kadar družina ne nasprotuje presaditvi, se podpiše dokumentacija za nadaljevanje postopka.
5. Preko družine se zberejo zdravstveni podatki o bolniku, telo darovalca pa se natančno pregleda za ocenitev stanja njegovih organov in tkiv.
6. V podatkovni bazi potencialnih prejemnikov organov se najde ustrezno ujemanje.
7. Sledi presaditev, ki vključuje: odvzem organov darovalca, ohranjanje organov v optimalnih razmerah in prevoz do transplantacijske bolnišnice, kjer že čaka prejemnik organa, pripravljen za operativni poseg.