O PRESADITVI ORGANOV IN TKIV

Kateri organi in tkiva se lahko darujejo?

Presaditev organov ali tkiv je včasih edini način, da se reši bolnikovo življenje oziroma da se bolniku zagotovi zadovoljivo kakovost življenja.

Organe ali tkiva lahko daruje umrla ali živeča oseba. V prvem primeru mora biti potrjena možganska smrt, skladno z zakoni države, v kateri je potencialni darovalec živel. Živi darovalec pa lahko privoli k darovanju organov ali tkiv, vendar samo s predhodno odobritvijo medicinskih strokovnjakov. Ti pri potencialnem darovalcu opravijo zdravstvene preiskave in preverijo skladnost organa ali tkiva darovalca z organi oziroma tkivi prejemnika.

Pokojnik lahko daruje sledeče organe: srce, pljuča, jetra, ledvice, tanko črevo in trebušno slinavko ter sledeča tkiva: roženico, beločnico, srčne zaklopke, krvne žile in kostno tkivo, vključno s kitami in hrustanci. Živa oseba pa lahko daruje: del jeter, največ eno pljučno krilo, največ eno ledvico, kri, kost in kostni mozeg.

Organi, tkiva in celice morajo biti hitro presajeni, če želimo, da je operacija uspešna. Za to poskrbijo ustrezni medicinski strokovnjaki in institucije za ohranjanje, prevoz in dodeljevanje organov.

Ledvica

Kronična bolezen ledvic in njene posledice so najpogostejši vzrok za presaditev ledvice. Končni stadij kronične bolezni ledvic je njihova odpoved, zaradi česar je potrebna presaditev organa. Ledvico lahko daruje umrla oseba ali živi darovalec. Slednji so pogosto najbližji družinski člani (sorodniki) bolnika, kar pripomore k večji verjetnosti, da se bosta organ darovalca in telo prejemnika ujela. Glavna prednost presaditve ledvice živega darovalca je krajša čakalna doba za presaditev, hkrati pa tudi dejstvo, da darovana ledvica bolnikovega sorodnika običajno deluje bolje in dlje časa kot ledvica umrlega darovalca.

Srce

Presaditev srca je najpogosteje potrebna ob nevarnosti odpovedi srca, na primer pri resni bolezni srca, kot so kardiomiopatija (bolezen srčne mišice), miokarditis (vnetje srčne mišice), zamašitve ali zoženja žil, kar lahko vodi do odpovedi srca. Srčne bolezni se najpogosteje zdravijo z ustreznimi zdravili, kljub temu pa je za nekatere bolnike z napredovalo srčno boleznijo presaditev srca edina rešitev za ohranitev življenja.

Jetra

Presaditev jeter je pogosta metoda zdravljenja akutnih in kroničnih bolezni jeter. Poznamo dva načina presaditve: presaditev organa umrlega darovalca in presaditev dela jeter živega darovalca. Poleg tega se lahko izvede tudi tako imenovana presaditev deljenih jeter, kjer se jetra umrlega darovalca razdeli na dva dela in daruje dvema bolnikoma.

Pljuča

Pljuča so dihalni organ, ki zagotavlja telesu kisik. Glede na potrebe bolnika se lahko presadi eno ali obe pljučni krili. Včasih se lahko izvede operacija presaditve pljuč istočasno s presaditvijo srca. Glavni razlogi za presaditev pljuč so obstruktivna bolezen pljuč, idiopatična pljučna fibroza, cistična fibroza in pljučna hipertenzija (visok krvni tlak v pljučnih arterijah). Operacija presaditve pljuč traja od štirih pa vse do 12 ur.

Tanko črevo

Tanko črevo je del prebavnega trakta med želodcem in debelim črevesom. Presaditev tega organa ni zelo pogosta in se izvaja ob očitni okvari tankega črevesa. Okvaro lahko povzročijo naslednje bolezni: obsežna ali napredovana Chronova bolezen, nekatere resne prebavne motnje in sindrom kratkega črevesa, ki se lahko pojavi kot posledica odstranitve dela tankega črevesa. Prva uspešna presaditev tankega črevesa je bila opravljena leta 1988. Danes kar 85 % bolnikov s presajenim tankim črevesom preživi leto ali dlje. 

Trebušna slinavka

Trebušna slinavka je organ, ki se nahaja v trebušni votlini med želodcem in črevesom. Nadzoruje in proizvaja hormone, predvsem inzulin, ki je pomemben za uravnavanje ravni sladkorja v krvi. Mnogokrat se presaditev trebušne slinavke opravi skupaj s presaditvijo ledvice, in sicer večinoma pri bolnikih, ki imajo ledvično bolezen, povezano s sladkorno boleznijo tipa 1.

Darovalci

Kdo lahko postane darovalec?

Poznamo dva tipa darovalca: živega in umrlega (pokojnega). 

Živi darovalci

Živi darovalci organov so običajno prejemnikovi bližnji sorodniki oziroma osebe, ki so s prejemnikom v bližnjem odnosu (na primer bolnikov zakonski partner). V nekaterih državah je dovoljeno tudi, da organ daruje neznana oseba, ki s prejemnikom ni v sorodu. Temu pravimo altruistično darovanje organov. Zaradi preprečevanja morebitnih zlorab je takšen tip darovanja strogo nadzorovan.

Živi darovalci lahko darujejo del jeter, največ eno pljučno krilo, največ eno ledvico, kri, kosti in kostni mozeg. 

Oseba, mlajša od 18 let, lahko postane darovalec samo v posebnih okoliščinah (na primer, če podari organ bratu ali sestri). Darujete lahko, če ste fizično in psihično zdravi, v dobri splošni kondiciji in če nimate zdravstvenih težav, kot so na primer sladkorna bolezen, nenadzorovan visok krvni tlak, rak in okužbe. 

Odločitev o darovanju organa žive osebe potrdi ekipa strokovnjakov in etični odbor transplantacijskega centra. V primeru, da je življenje ali zdravje potencialnega darovalca v nevarnosti, se operacija ne opravi. 

Umrli (pokojni) darovalci 

Identifikacija in nadaljnja ocena potencialnega darovalca sta najpomembnejša dela v procesu presaditve organa. Med postopkom ocenjevanja je zelo pomembno določiti vzrok darovalčeve smrti.

Za darovanje organov ni natančne starostne meje. Na splošno lahko organe daruje tako novorojenček kot oseba, stara 75 let. Starostna meja za darovalca pa se lahko razlikuje glede na organ, ki se ga želi presaditi. 

Pri procesu ocenjevanja je zelo pomembno določiti vse dejavnike tveganja. Ti vključujejo preiskavo darovalčevega zdravja v preteklosti, zgodovino malignih tvorb, trenutne okužbe in druga obolenja, kot sta sladkorna bolezen in hipertenzija, ki lahko vplivajo na delovanje darovanega organa. Če je le mogoče, se s sorodniki darovalca preveri tudi zdravstveno preteklost in socialne navade darovalca, vključno s kajenjem, uživanjem alkohola in uporabo drog. Preveri se tudi zgodovino potovanj, še posebej, če je darovalec obiskal endemična območja, kjer je veliko prenosljivih bakterij in virusov. Pirsing in tetovaže lahko povečajo tveganje za hepatitis ali okužbo s HIV-om. 

Diagnoza možganske smrti 

Največji delež organov, namenjenih za presaditev, prihaja od bolnikov, ki so potrjeno možgansko mrtvi. Diagnoza možganske smrti je izjemno pomembna, saj se postopek presaditve lahko prične samo po njeni potrditvi. Skozi zgodovino se je koncept definicije človeške smrti spreminjal. Včasih je za smrt veljal trenutek, ko je oseba prenehala dihati ali ko je posamezniku prenehalo biti srce.

Skupaj z razvojem medicinske opreme in tehnik oživljanja pa je postalo jasno, da je prava ločnica med življenjem in smrtjo možganska smrt. Tako je dandanes možganska smrt ključna točka, od katere ni več poti nazaj k življenju.

Možganska smrt pomeni nepovratno prekinitev delovanja možganov ter predstavlja najpomembnejšo diagnozo v medicini, tako zaradi zdravstvenih in etičnih kot tudi zakonskih implikacij.

Po potrjeni diagnozi možganske smrti se lahko delovanje pljuč spodbuja s pomočjo mehanske ventilacije oziroma tako imenovanega umetnega dihanja. Po potrebi se lahko umetno vzdržuje tudi funkcijo srca in krvnega obtoka. Potrebno je poudariti, da v tem trenutku ne gre več za ohranjanje življenja, pač pa zgolj za vzdrževanje delovanja organov. Družina pokojnika ima včasih težave pri razumevanju možganske smrti bližnjega in soočanju z njo, zato je treba te zadeve obravnavati previdno in s kar največjo mero empatije. 

Za potrditev možganske smrti sta potrebna dva zaporedna klinična preizkusa, ki sta nato potrjena z enim izmed instrumentalnih testov. Klinični preizkusi vključujejo: reakcijo zenice na svetlobo (oziroma odsotnost reakcije), roženični refleks, refleks žrela in druge reflekse (oziroma njihovo odsotnost) kot tudi odsotnost spontanega dihanja in atonijo mišic. Instrumentalni testi, ki potrdijo možgansko smrt, pa so na primer  EEG,  transkranialna sonografija in drugi.

Kakšna je razlika med komo in možgansko smrtjo?

Možgani bolnika v stanju kome še vedno delujejo, tako da je okrevanje bolnika možno, vendar odvisno od stopnje možganskih poškodb. V primeru možganske smrti pa so možganske funkcije nepovratno prekinjene. Možgansko smrt se lahko potrdi tudi z angiografijo možganskih žil. V primeru odsotnosti krvnega pretoka celice odmrejo, saj ne dobijo kisika in hranil. Iz tega stanja bolnikovi možgani na žalost ne morejo več okrevati, zato možganska smrt pomeni tudi smrt bolnika.