Presaditev jeter živih darovalcev – odgovor ali nova dilema?

Presaditev dela jeter živega darovalca je kirurški poseg pri katerem živi, zdravi osebi odvzamemo del (med 20 in 65 %) organa in ga presadimo pacientu z akutno ali kronično jetrno odpovedjo. Pri tem izkoriščamo edinstveno lastnost regeneracije jeter, ki se povečajo tako pri prejemniku kot pri darovalcu v 6 do 8 tednih. Prva  takšna presaditev je bila leta 1989 izvedena v Chicagu (ZDA) pri otroku, ki mu je del jeter darovala mama.

Organ ali del organa za presaditev danes lahko pridobimo na tri načine:

• odvzem organov ali dela organa in tkiv po možganski smrti,
• odvzem organov po srčni smrti ali
• odvzem dela organa pri živem darovalcu.

V Sloveniji pri presaditvah jeter uporabljamo zgolj organe, pridobljene od darovalcev po možganski smrti. V pripravi je tudi program darovanja po srčni smrti, ki pa zahteva še vrsto priprav, preden bo vpeljan v vsakdanjo prakso. V Aziji, kjer zaradi etičnih, verskih in kulturoloških razlik darovanje po možganski smrti predstavlja zelo majhen del ali je celo odsotno, je darovanje dela organa živega darovalca (v nadaljevanju DDOŽD) pogosto edina možnost za presaditev. Na področju Eurotransplanta DDOŽD predstavlja zgolj 5 do 7  % vseh presaditev jeter, navkljub visoki umrljivosti na čakalni listi, ki dosega tudi do 20 %. Zanimanje za DDOŽD globalno narašča tudi zaradi razvoja transplantacijske onkologije.

Med prednosti DDOŽD štejemo:

• kratka čakalna doba na poseg – ker so darovalci v veliki večini primerov sorodniki, čakanje na listi na primeren organ ni potrebno. Pacient čaka po odločitvi za presaditev zgolj toliko časa, da se opredeli primernost darovalca. Altruistično darovanje, kjer darovalec nima s prejemnikom sorodstvenih vezi, je dovoljeno, vendar je podvrženo strogim preverjanjem v izogib uporabi nedovoljenih praks, predvsem finančnega okoriščanja;
• hitrejše okrevanje – poseg izvedemo že, ko je pacient še v dobrem stanju in pričakujemo lahko manj zapletov;
• enaki ali boljši rezultati preživetja – to velja zgolj za centre z aktivnim programom, kjer letno opravijo večje število (več kot 10-20) posegov.

Največjo korist DDOŽD prinaša otrokom. Primernih darovalcev, predvsem v starosti manj kot 2 leti, je zelo malo in dolgo čakanje na čakalni listi lahko vodi v nepopravljive okvare tudi drugih organskih sistemov in smrt otroka. Verjetnost preživetja teh pacientov se je z uvedbo »split–liver« tehnike in DDOŽD zelo povečala.

Poleg koristi ima DDOŽD tudi slabe strani. Operativnemu posegu je podvržen zdrav darovalec, pri katerem po operativnem posegu lahko pride do enakih zapletov kot pri drugih posegih na jetrih in zelo redko tudi do smrti. Zmanjšanje zapletov pri živem darovalcu na najnižjo možno raven je dolžnost vsakega programa, ki tovrstne posege izvaja.

Darovalec mora izpolnjevati naslednje pogoje pred posegom: starost med 18 in 60 let, brez spremljajočih bolezni, iste ali izmenljive krvne skupine glede na prejemnika, indeks telesne teže manjši od 35, ni odvisen od mamil, ni imel raka, ni okužen z virusi hepatitisa in HIV, je psihično stabilen in zdrav z željo pomagati z darovanjem.

DDOŽD zagotovo predstavlja možnost za pridobivanje večjega števila organov. Pred uvajanjem programa je nujno oceniti potrebe in pripravljenost v družbi za tovrstno darovanje. Največjo prednost imajo majhni otroci, ki potrebujejo organ. V Sloveniji potrebuje takšno presaditev povprečno en otrok letno, kar je premalo za uvajanje programa DDOŽD. Pri odraslih bo razvoj transplantacijske onkologije morda spodbudil razvoj na tem področju. Menim, da bi z izboljšanjem programov darovanja po možganski in srčni smrti v prihodnosti lahko zadostili potrebam po primernih organih in se izognili uvajanju programa, ki zaradi svoje majhnosti po uspešnosti ne bi bil primerljiv velikim centrom.