Pravni vidiki transplantacijske dejavnosti v Sloveniji

Ustrezen pravni okvir omogoča pregledno in etično delovanje ter razvoj transplantacijske dejavnosti. Prvi slovenski zakon je bil sprejet 2000, od leta 2015 pa je v veljavi sodoben Zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZPPDČT) (glej), ki je usklajen s temeljnimi EU direktivami (EU/2010/53), EU/2012/25), mednarodnim pravom in priporočili strokovnih združenj.

Obstoječa slovenska zakonodaja povezuje donorski in prejemniški program in jasno določa koordinacijsko, strokovno in nadzorno vlogo Zavoda Slovenija-transplant kot nacionalne pooblaščene inštitucije. Po zakonu Slovenija-transplant med drugim zagotavlja 24-urno dosegljivost centralnih transplantacijskih koordinatorjev, vodi in svetuje v nacionalni transplantacijski mreži ter je nosilec pogodbe z mednarodno mrežo izmenjave organov in tkiv – Eurotransplantom. Med naloge sodi tudi stalno seznanjanje javnost o pomenu darovanja organov in tkiv za časa življenja in po smrti zaradi presaditve drugi osebi.

V zakonu so poudarjeni mehanizmi za zagotavljanje kakovosti in varnosti za darovalce in prejemnike. Zakon med drugim določa kriterije glede kakovosti prostorov in materialov, ki se uporabljajo v tej dejavnosti. Prav tako zahteva, da se definirajo parametri, ki določajo sistem kakovosti in nadzor nad spoštovanjem zakonodaje. Zakon nadalje jasno opredeljuje zapisovanje, zbiranje, urejanje in sledenje podatkov v registrih. Definira obveznost imenovanja odgovornih oseb za posamezne programe in določa kvalifikacijske standarde. Zakon ne pokriva področja raziskav na delih človeškega telesa. Natančno pa definira izvajanje sledljivosti v transparentnem okviru, kar pokriva uporabo delov človeškega telesa za zdravljenje ali raziskovanje.

Glede opredelitve in soglasja javnosti za darovanje imamo v Sloveniji t.i. mešani sistem. Zakon omogoča vpis v register (osebno ali po elektronski poti), v katerem se državljani Slovenije za časa življenja opredelijo za ali proti darovanju, svojo opredelitev pa lahko kasneje spremenijo ali prekličejo.

Zakon določa pogoje, ko je dovoljeno darovanje za časa življenja, 10. člen pa določa odvzem delov telesa po smrti, in sicer od osebe, ki je umrla možganske smrti ali po zaustavitvi srca. Določa, da se smrt ugotovi po natančno določenem postopku, in da zdravnik, ki ugotovi smrt, ne sme sodelovati pri odvzemu ali presaditvi. Zakon zapoveduje, da je treba pri odvzemu delov telesa umrlo osebo obravnavati s spoštovanjem dostojanstva pokojnika in tistih, ki so bili blizu umrlemu, ter z upoštevanjem načel etike in deontologije. Odvzem dela telesa umrle osebe ni dopusten brez privolitve svojcev. Temeljna zakonska omejitev je še, da v nobenem primeru ni dovoljeno trgovanje s človeškimi organi. Področje natančneje urejajo posamezni pravilniki. Objavljeni so na spletni strani www.slovenija-transplant.si pod zavihkom Informacije/Zakonodaja.