Presaditev ledvice je eden od treh dokaj zapletenih načinov zdravljenja končne ledvične odpovedi. To velja tudi za življenje s presajeno ledvico živega darovalca. Življenjska doba človeka s presajeno ledvico je praviloma daljša, kot če bi ostal dializno odvisen. Tudi kvaliteta bivanja je praviloma boljša. Življenje z ledvico živega darovalca je praviloma še daljše kot življenje z ledvico umrlega darovalca. Imeti darovalca ledvice je nekakšen dar, ki ga ni deležen vsak človek z odpovedjo ledvic. Darovana ledvica je lepa popotnica na novo življenjsko pot prejemnika. Toda darovanje ledvice je le prvi korak, preostali, dolgi del poti, pa mora prejemnik prehoditi sam.
Ključno za dolgoročno preživetje presajene ledvice je dosledno jemanje imunosupresivnih zdravil, to je zdravil, ki preprečujejo, da bi prejemnikov organizem prepoznal in zavrnil presajeno ledvico. Telo zavrača vse, kar mu ni lastno. Zato se tudi po mnogih letih ne preneha truditi, da bi razvilo protitelesa proti presadku. Ker je ledvica zelo imunogen organ, je potrebno jemanje imunosupresivnih zdravil vse dokler ledvica deluje. Naloga zdravnika je, med drugim, da izbere najoptimalnejša imunosupresivna zdravila za posameznega bolnika, pomembna naloga bolnika pa je, da jih redno jemlje, vsak dan čim bolj ob istem času in v enakem odnosu do hrane. Opuščanje posameznih zdravil, zmanjševanje predpisanih odmerkov ali tudi zgolj neredno jemanje zdravil namreč vodi do zmanjševanja oziroma nihanja koncentracije zdravil. Vsakič, ko ta pade pod kritično raven, dobi imunski sistem priložnost za prepoznavanje ledvice kot tujka, s čimer naredi majhen korak v smeri k zavrnitvi presadka. Iz vsakodnevnega dela poznamo več primerov, ko so prejemniki iz različnih subjektivnih, a strokovno neutemeljenih razlogov opustili del imunosupresivne terapije. Vsi primeri so se končali podobno, to je s poslabševanjem ledvičnega delovanja, razvojem proteinurije in nastankom protiteles usmerjenih proti ledvici, čemur je v nekaj mesecih ali letih sledila ponovna dializna odvisnost.
Graf 1: Prikaz števila dejanskih umrlih darovalcev na milijon prebivalcev (MD/PMP) v Sloveniji v posameznem letu od 1998 do 2019.
Podobno kot pri drugih kroničnih zdravljenjih je tudi po presaditvi ledvice dobro sodelovanje med bolnikom, medicinsko sestro in zdravnikom zelo velikega pomena. Strokoven in hkrati empatičen odnos olajša medsebojno komunikacijo, prejemnikom pomaga, da se lažje poučijo o posebnostih življenja s presajeno ledvico in se mu bolje prilagodijo. Osebju tako tudi lažje zaupajo svoje težave.
Bolniki se morajo po presaditvi priučiti že omenjene discipline pri jemanju zdravil, upoštevati higienske principe, razumeti večjo dovzetnost za okužbe in poznati tudi druge možne zaplete. Potrebno je, da se samoopazujejo, prepoznavajo spremembe v kliničnem stanju in pravočasno obveščajo medicinsko osebje, kar omogoča ažurno ukrepanje v primeru pomembnih zapletov. Zelo pomembni so tudi razumevajoči in podporni odnosi v bolnikovi družini, še zlasti v primeru kroničnih težav.
Pogosto radi poudarjamo, da predstavlja dandanašnja komunikacija med zdravnikom in bolnikom nekakšen partnerski odnos, v katerem zdravnik jasno poda strokovna priporočila glede zdravljenja, bolnik pa ima neko mero avtonomije glede odločanja ali priporočeno zdravljenje sprejme ali ne. Tako je tudi pri zdravljenju končne odpovedi ledvic. Ni nujno, da se bolnik za presaditev odloči. Če pa se, pa ima zdravnikovo priporočilo, predvsem kar zadeva imunosupresivno zdravljenje, za bolnika tako rekoč zavezujoč značaj. Zato bolnike prosimo, da se priporočenega zdravljenja držijo, saj je to najbolje tako za presadek kot za njihovo življenje.
doc. dr. Gregor Mlinšek, dr. med.
KO za nefrologijo, Center za transplantacijo ledvic
