Bolezni je mnogo vrst. So takšne, ki pridejo in gredo, človek jih premaga, ozdravi in pozabi, da je bil kdaj koli bolan. In so drugačne, takšne, ki pridejo in ostanejo. Ne menijo se za človekovo prizadevanje in zdravljenje, temveč nadaljujejo svojo pot. Mednje sodijo tudi mnoge bolezni ledvic, ki napredujejo do končne ledvične odpovedi. Vsaka bolezen ima svoj molekulski mehanizem, ki vodi do okvare tkiv in organov, skupno vsem pa je, da človeku vzamejo zdravje, mu vsilijo svoja pravila, ki se jim mora bolnik podrediti in jih sprejeti. Bolezen človeku vzame del svobode, ga poniža in mu prinese stisko, ki se je navzven ne opazi vedno. Bolezen zamaje samo eksistenčno bistvo posameznika.
Zdravljenje končne ledvične odpovedi je v zadnjih 70 letih zelo napredovalo. Hemodializa, peritonealna dializa in presaditev ledvice so tri načini zdravljenja, ki bolniku omogočajo preživetje tudi več desetletij po odpovedi ledvic. Posameznik je lahko tekom življenja deležen zdravljenja z vsemi tremi načini. Vsak od teh načinov ima svoje prednosti. Glavna prednost zdravljenja s presaditvijo ledvice je v daljšem preživetju, kot ga nudi dializa. Večina bolnikov s presajeno ledvico navaja tudi boljšo kvaliteto bivanja in ponovno več svobode. Presaditi je možno ledvico umrlega ali živega darovalca. Žal tudi presaditev ledvice zaenkrat ne pomeni ozdravitve, temveč gre tudi v tem primeru za dokaj kompleksen način zdravljenja, saj presaditev zaenkrat ni možna brez imunosupresivnih zdravil, ta pa so lahko razlog za razne zaplete.
Presaditev ledvice živega darovalca ima pred presaditvijo ledvice umrlega darovalca več prednosti. Nudi možnost časovnega načrtovanja presaditve, tako da dobi prejemnik ledvico ravno takrat, ko bi potreboval pričetek dializnega zdravljenja. Kvaliteta ledvice živega darovalca je večinoma zelo dobra, saj lahko ledvico darujejo le zdravi posamezniki. Čas hladne ishemije, to je, enostavno rečeno, obdobje, ko ledvica potuje od darovalca do prejemnika, je pri presaditvi ledvice živega darovalca veliko krajši kot pri presaditvi ledvice umrlega darovalca. Ledvica živega darovalca prične delovati takoj po operaciji. Tveganje, da bi se z ledvico živega darovalca prenesla okužba ali malignom je zanemarljivo, če ne kar odsotno. Zaradi vsega naštetega deluje ledvica živega darovalca praviloma bolje in dlje kot ledvica umrlega darovalca.
Za čas življenja je od vseh organov možno darovati le ledvico. Razumljivo. Ledvica je parni organ in že ena sama zagotavlja zadostno ledvično delovanje za primerljivo preživetje tistim, ki ledvice ne darujejo. Z darovanjem ledvice se darovalcu zmanjša ledvična rezerva, ki se z leti, tako kot pri vseh ljudeh, dodatno zmanjšuje, vendar se zelo redko zgodi, da se delovanje preostale ledvice zmanjša do te mere, da bi darovalec sam potreboval dializno zdravljenje. Raziskave so pokazale, da je tveganje za končno ledvično odpoved po darovanju le nekaj odstotkov. Pri darovalcih lahko v letih po darovanju krvni tlak blago poraste, kar pa je možno ustrezno zdraviti. Ena od raziskav je pokazala, da imajo darovalci ledvice le nekoliko večjo dolgoročno umrljivost kot ne-darovalci. Z namenom ugotavljanja morebitnih zdravstvenih zapletov po darovanju, se vsakega darovalca doživljenjsko ambulantno spremlja, večinoma enkrat letno.
Kdor bi želel darovati ledvico, mora za to izpolnjevati določene pogoje. Živi darovalci so lahko starši, sorojenci, sorodniki in prijatelji, ki so s prejemnikom čustveno povezani. Biti morajo dobrega fizičnega in mentalnega zdravja. Ne smejo biti prekomerno debeli, ne smejo imeti povišanega krvnega tlaka in ne sladkorne bolezni, raka ali kroničnih okužb. V ta namen mora darovalec opraviti nekaj preiskav, ki pokažejo, da tem zahtevam ustreza in da je sposoben za darovanje. V Sloveniji je program darovanja zelo strogo nadziran, da ne bi prihajalo do zlorab. Vsako presaditev živega darovalca mora odobriti Etična komisija RS pri Ministrstvu za zdravje.
Odločanje za darovanje ledvice ni enostavno, pogosto gre za dokaj kompleksen proces, v katerem posameznik, ki ga je doletel izziv, da se do tega opredeli, ocenjuje kaj bo z darovanjem ledvice izgubil in kaj bo prejemnik s tem pridobil. Razumljivo je, da vsakogar skrbi v prvi vrsti za svoje zdravje. Poznavanje dejstev, da je tveganje operacije majhno, da se kvaliteta bivanja po darovanju večinoma ne spremeni, da je tveganje za pojav arterijske hipertenzije, za razvoj končne ledvične odpovedi in tveganje za prezgodnjo smrt nizko, pa lahko preusmeri žarišče razmišljanja predvsem na dobrobit, ki je bo deležen prejemnik, običajno eden od družinskih članov oziroma tistih, ki jih ima morebitni darovalec rad. Dobro delujoča ledvica, ki omogoča boljše in daljše preživetje, je neprecenljiva dobrobit za prejemnika. Zlasti mlad prejemnik je lahko resnično hvaležen, če mu darovalec izkaže ljubezen z odločitvijo za darovanje ledvice. Na ta način darovanje ledvice za darovalca ni več le izguba enega organa, temveč pridobitev zavedanja in občutka, da je dragemu človeku pomagal ponovno na pot človeškega dostojanstva in svobode.
doc. dr. Gregor Mlinšek, dr. med.
KO za nefrologijo, Center za transplantacijo ledvic
