V Sloveniji imamo na svetovni ravni zelo dober donorski in transplantacijski program, vendar smo še daleč od samozadostnosti. Za samozadostnost omenjenega programa bi moralo 0,5 odstotka vseh umrlih v enem letu postati darovalcev. Če razpolagamo s podatkom, da v Sloveniji letno umre povprečno 20.000 ljudi, bi jih moralo 100 postati darovalcev organov. Zadnja leta pa je znašala ta številka okrog 40, torej več kot polovico manj od predvidene samozadostnosti.
Danes že dobro vemo, da nekateri agresivni postopki zdravljenja, vključno z dodatno diagnostiko bolezni, za neozdravljivo in izčrpano bolnega niso smiselni, pač pa mu lahko povzročajo celo dodatno nepotrebno trpljenje. Narediti vse za podaljševanje življenja ni vedno etično sprejemljivo, kar natančneje pojasnjujejo Etična priporočila za odločanje o zdravljenju ali opustitvi zdravljenja ob koncu življenja. Vendar pa pri prenehanju aktivnega zdravljenja neozdravljivo bolnega in prehodu v paliativno oskrbo ob koncu življenja pogosto pozabljamo, da se je tak pacient lahko opredelil, da želi po svoji smrti postati darovalec organov (in tkiv). Vedno bolj verjetno je tudi, da je to svojo željo potrdil z vpisom v nacionalni register darovalcev. Etično načelo spoštovanja avtonomije posameznika te možnosti ne bi smelo prezreti.
Tudi darovanje organov bi tako moralo v naši družbi postati del oskrbe ob koncu življenja. Marsikje v tujini imajo že dolgo vpeljan program, ki omogoča pravočasno zaznavanje in sledenje pacientov z infaustno prognozo že na nivoju urgentnih sprejemov. Gre za program imenovan ICOD (angl. »Intensive Care on Organ Donation«), ki omogoča pacientom, pri katerih je že na terenu ali na Urgenci ugotovljeno neozdravljivo stanje, sprejem na oddelek intenzivne terapije, kjer po dokazani možganski ali cirkulatorni smrti, ob izpolnjevanju točno določenih kriterijev, lahko postanejo darovalci organov in tkiv. Pri tem se upošteva njihova vnaprej izražena želja po darovanju, ki so jo izrazili z vpisom v nacionalni register darovalcev in o tej želji obvestili tudi svoje najbližje. Lahko obstaja tudi samo jasna ustno izražena želja.
Za vpeljavo takega programa je potrebno usmerjeno izobraževanje sodelujočega zdravstvenega osebja, razviti moramo jasne strokovne in etične protokole. Potrebni bodo pogovori in pogajanja z Ministrstvom za zdravje in vodstvi donorskih bolnišnic za zagotovitev ustreznih prostorov in dodatnega izkušenega osebja ter primerna finančna podpora dejavnosti. Predvsem pa bo potrebno z vsemi postopki natančno seznaniti splošno javnost, saj želimo delovati predvsem etično in transparentno.
Andrej Gadžijev, dr. med.
Direktor Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant
TX_2022_0020_AB
